1. dan mednarodnega tedna otrok alkoholikov 2016

Danes z vami delimo zgodbo Heather Paddon, hčere očeta alkoholika, znanega angleškega profesionalnega igralca nogometa in trenerja, Grahma Paddona.

Delimo njen filmček: http://www.coaweek.org/heathers-story/

In zgodbo v slovenščini:

“Moj oče je bil Grahm Paddon, profesionalni nogometaš in trener. Leta 1991, ko sem se rodila, je bil asistent menedžerja nogometnega kluba Porthsmouth. Eden mojih prvih otroških spominov je, kako gledam očeta, ki je na klopi, ob strani nogometnega igrišča, opazoval svojo ekipo. To je bilo prvič ko sem začutila ponos. Bila sem stara štiri leta.

Starša sta se ločila, ko sem bila star pet let. Oče je bil alkoholik. Ko sta se sttarša ločila, so nas z mamo in sestro namestili v varno hišo, kjer nas oče ni mogel najti. Še do danes ne vem natančno kako in zakaj se je to zgodilo, imam samo razpršene spomine prepirov in kričanja. Bila sem premajhna, da bi res vedela kaj se dogaja. Očetova kariera se je zaključevala, njegovo pitje se je stopnjevalo in na koncu se je preselil v Norfolk, kjer je do konca življenja bival v kampu. 


V času odraščanja sem očeta videla le nekajkrat, pa še takrat je bilo ponavadi potrebno obisk skrajšati. Najin odnos je bil omejen na telefonski klic vsako nedeljo in pisma. Razvila sem načrt kako bom končno nehala hrepeneti po tem, da se vrne domov, se spraševati zakaj nisem dovolj dobra, da bi nehal piti. Omenjene stiske sem obrnila v upanje, da bom očeta spremenila (takrat še nisem vedela, da se lahko spremeni le on sam). Sanjala sem, kako se bom, takoj ko bom dobila izpit za avto, peljala do njega v Norfolk in mu pomagala, da ozdravi. Nažalost je umrl še preden sem dopolnila šestnajst let, preden sem se naučila voziti. V obdobju najstništva sem bila zmedena in jezna zaradi številnih stvari, večino časa sem bila depresivna in se borila s tesnobo. Tisti dan, ko sem po telefonu izvedela, da je oče umrl, sem izgubila upanje, ki me je prej gnalo naprej. Vse kar sem kadarkoli želela je bil odnos z njim, ki ga je preprečila bolezen, tako preprosto pometena pod preprogo. Najin zadnji pogovor je bil prepir o pitju. To je zgodba številnih otrok alkoholikov. Nisem imela priložnosti spoznati osebe, ki je bila za masko alkoholizma; moji spomini na njega temeljijo na fotografijah in domačih video posnetkih. 

Ko sem bila stara triindvajset in obiskovala tretji letnik na fakulteti, sem se lotila dokumentarnega projekta o tem, kdo je moj oče v resnici bil. Končno sem prišla do točke, ko sem se bila zmožna soočiti s svojo preteklostjo in poskušati izvedeti kaj več o svojem očetu. Intervjuvala sem njegove prijatelje in sorodnike, jih spraševala kako se ga spominjajo. Želela sem se spominjati očeta takega, kot je bil pred boleznijo.

Sama sem bila sicer še kar zavarovana pred očetovim pitjem – po ločitvi, ko se je preselil, sem imela z njim malo stikov – a bila sem tudi (krušni)otrok alkoholika. Teh sedem let, ko je bila mama poročena s krušnim očetom, sem doživljala tiste stiske in dileme, ki jih vsak dan doživljajo otroci alkoholikov: Kaj me čaka doma? Me bo danes ponižal, me bo sram? Je mama dobro? Vsako noč je bilo med staršema enako: “Pil si!” “Ne, nisem!”, in tako dalje. Tudi takrat ko sva z bratom našla steklenice viskija, skrite na vrtu. Naj karkoli rečem, ko vem da oseba, ki jo imam za očeta, laže? Začneš izgubljati spoštovanje in postaja samo še slabše in slabše. Zame, ki nisem bila v resnici krvno povezana z njim, je bilo soočenje z njegovim alkoholizmom lažje, medtem ko je močno zaznamovalo mojega polbrata. Še danes nosi posledice. Vseskozi ga spremlja občutek krivde in zmede – nisem bil dobolj dober? Krivda je tisto občutje (čeprav veš, da v resnici nisi kriv), ki se razširi po vsej družini. Mama se čuti krivo, da je vse to dopuščala, da naju ni zavarovala. Jaz se čutim krivo, da sem gledala brata in mamo kako trpita. Vsi si želimo, da bi bilo nekaj kar bi takrat lahko storili. 

Obe moji očetovski figuri sta bili tudi sama otroka alkoholikov. Ne bom nadaljevala vzorca, družinskega začaranega kroga. Potrebujemo več ozaveščanja, več pomoči otrokom, ki trpijo zaradi starševskega alkoholizma. Pomagati moramo tudi staršem, alkoholikom, da dojamejo vpliv svojega pitja in morda celo vzrok. Moramo premagati to bolezen in nuditi več podpore otrokom alkoholikov od vsepovsod – kot to počne NACOA. Moj film je nastal kot mehanizem soočenja, preden sem odkrila NACOO. Če bi to organizacijo poznala prej , bi se morda hitreje uspela soočiti s svojimi “demoni”.”

Otrok alkoholika, zapomni si, nisi sam! Niti kriv za starševo pitje! Nimaš vpliva na njegov alkoholizem! Vedi, da obstajajo “varni ljudje” ki ti lahko pomagajo! 
Naš kontakt: nacoaslovenija@gmail.com

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Poganja WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: