2. dan mednarodnega tedna otrok alkoholikov 2016

Danes bomo z vami delili izpoved britanskega politika, Liama Byrna, ki je imel očeta alkoholika. Po očetovi smrti, ko se je v njem ponovno odprla bolečina otroka alkoholika, je poiskal pomoč in podporo pri angleški organizaciji za pomoč otrokom alkoholikov. Ko je dobil podrobnejši uvid v delo in poslanstvo organizacije NACOA, se je odločil, da tudi sam javno spregovori o svoji izkušnji in tako pripomore k “detabuizaciji” kategorije otrok alkoholikov, večji družbeni ozaveščenosti glede te problematike, ter na koncu koncev poda tudi politični apel, da se to področje, nekakšno sivo cono, ki je premalo obravnavana, rešuje bolj sistematično.
V Veliki Britaniji NACOA že žanje sadove trdega dolgoletnega dela (letos so praznovali 25-letnico delovanja). Tudi v Sloveniji upamo, da bomo z vztrajnostjo in delom prispevali k graditvi sočutne, prijazne družbe, kjer bodo odrasli otroci alkoholikov čutili, da se lahko izpostavijo, delijo svojo zgodbo, ne da bi bili pri tem stigmatizirani, ter s tem vsaj malo osvetlijo pot otrokom, ki še živijo v alkoholičnih družinah. Vsi odrasli otroci alkoholikov pa upamo, da bodo tovrstne zgodbe nagovorile tudi same alkoholike, ki bodo morda prvič slišali, kaj ob alkoholiku doživlja otrok.
Liamova zgodba je bila objavljena v angleškem časopisu Daily Mirror: http://www.mirror.co.uk/news/uk-news/labour-mps-brave-stand-shares-6888189
Objavljamo pa tudi slovenski prevod:
Tik pred volitvami sem skupaj z bratom in krušno mamo v bolnišnici v Harlowu, držal roko umirajočega očeta, ki je tisto noč, po dolgem boju z alkoholizmom, odhajal.
Po volitvah sem si končno dal čas za žalovanje. Bilo je zelo težko, to so bili najtežji meseci v celotnem mojem življenju. Usedel sem se na vlak za Bristol, kjer ima sedež organizacija za pomoč otrokom alkoholikov, ter prosil za pomoč. NACOA je pomagala meni in številnim otrokom alkoholikov . Pomagali so mi ponotranjiti, da v tej stiski nisem sam, da nisem v nikakršnem smislu odgovoren za bolezen starša, da nisem mogel vplivati na očetov alkoholizem.
Moj oče Dermot je bil izjemna oseba. Kot sin irskih imigrantov si je moral sam priboriti vstop v osnovno šolo in na univerzo. Bil je prvi v naši družini z univerzitetno izobrazbo. Svoj poklic je usmeril v delo za obče, družbeno dobro, bil je predan borbi za socialno pravičnost, bil je topel, karizmatičen, velikodušen, idealističen. Prav on je bil tisti, ki me je navdihnil za vstop v Laburistično stranko in oblikoval v osebo, ki si prizadeva za obče dobro, v osebo, ki si prizadeva svet spremeniti na bolje. Dolga leta je bil ujet v alkoholizem, ko je izgubil ljubljeno osebo, mojo mamo, ki je umrla za rakom trebušne slinavke, je šlo še samo na slabše.
V otroški in v odrasli dobi sem se soočal z vsem s čimer se soočajo otroci alkoholikov, z vsemi zmedenimi čustvi, ki jih nisem razumel. Ko se skušaš narediti nevidnega, se skriti od sramu. Ko čutiš kronično nesigurnost. Sprejmeš naloge, ki niso v tvoji domeni , npr. tolažiš mamo od osmega leta naprej. Pa dušeča agonija od skrbi: Je dobro? Je varen? Leži na tleh? Je jedel? Naredim dovolj? Sem dober sin? In stalno prisotna krivda: zakaj ne skrbim za njega?
Ne dolgo potem, ko sem bil izvoljen v kabinet, sem povabil očeta v mojo novo pisarno. Oče se je od alkoholiziranosti komaj držal pokonci. Kakor hitro sem lahko, sem ga odpeljal domov. Bilo me je tako zelo sram.
Na nek način sem izšel iz situacije življenja v alkoholični družini dobro, otroci alkoholikov imajo namreč kar štirikrat večjo možnost, da postanejo tudi sami alkoholiki, petkrat večjo možnost imajo, da razvijejo motnje hranjenja, trikrat večjo možnost, da storijo samomor.
Moj način soočenja z očetovim alkoholizmom je bila težnja po perfekcionizmu. Čeprav sem bil uspešen, sem pogosto čutil sram. Čutil sem, da ne glede na karkoli, ne glede na to kako zelo sem jo imel rad, nisem mogel rešiti maminega življenja; ne glede na to kako sem garal, očeta nisem uspel narediti ponosnega. Calum Best, sin nogometaša Georga Besta, je zelo pronicljivo napisal v svoji knjigi: 
“kot otrok alkoholika se v globini nikoli ne čutiš najboljšega, vedno si drugi najboljši”

Težko mi je bilo javno spregovoriti o svoji izkušnji. Skrbelo me je, da bi onečastil svojega očeta, ki mi je pomenil ves svet. A želim počastiti dečka – moža – mojega očeta, ki je bil prav tako otrok alkoholika. On ni imel pomoči, ko je odraščal. To se mora spremeniti. V Veliki Britaniji je že veliko javnih oseb spregovorilo o svoji izkušnji življenja v alkoholični družini. Zdaj  je potreben korak naprej, potrebujemo spremembo. Želim, da vsak otrok alkoholika ve, da v svoji stiski ni sam, da ni odgovoren za alkoholizem svojega starša, da ve, da obstaja pomoč zanj. Želim, da javne kampanje informiranja zajamejo tudi starše, da le-ti dobijo vpogled v to, kaj doživljajo njihovi otroci. Želim kvalitetne, dostopne programa zdravljenja za starše – da jih, ko zberejo pogum za zdravljenje, z lahkoto najdejo.
Kar se lahko nauči vsak otrok alkoholika je dejstvo, da ne moremo spremeniti svojih staršev, okoliščin njihovega življenja. Lahko pa vsi skupaj spremenimo okoliščine za naše otroke in vse otroke alkoholikov. Za dosego tega cilja potrebujemo na svoji strani tudi oblast, ki bo omogočila izvajanje prepotrebnih programov.”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Poganja WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: