5. dan mednarodnega tedna otrok alkoholikov 2016

Danes z mrežo NACOA deli zgodbo Josh, odrasli otrok alkoholika:

“Če bi te imel dovolj rad, bi nehal”

Ta stavek me je spremljal večino življenja, z njim sem se boril, mu kljuboval.

Moje ime je Josh in moj oče je bil alkoholik, umrl je, ko sem bil star osem let.

Te zgodbe ni preprosto pripovedovati. Pa ne zato, ker bi me preveč vznemirila, temveč ker imam veliko lukenj v spominu, včasih se sprašujem koliko je sploh resničnega.

Natančno pa se spominjam svojih najstniških let, občutkov tujstva. Počutil sem se drugačnega od vrstnikov. Težko sem razvijal odnose. Bilo je tako kot da bi opazoval svet na drugi strani televizijskega ekrana, sam pa ne bi bil udeležen. Navzven sem se zdel samozavesten, a to je bila le maska, v resnici sem imel izjemno nizko samopodobo.

Življenje kot tako me je strašilo in zmeraj sem bil jezen. Zmeden sem bil glede življenja, zdelo se mi je tako naporno. Skušal sem se spomniti očeta in si vedno znova nakopal krivdo, ker je bilo spominov tako malo. Veliko sem jokal. Nikoli sicer nisem vedel zakaj jokam, vedel sem samo, da sem nekje globoko v sebi zelo žalosten. Občutke sem skušal zatreti, prepričeval sem se, da gredo vsi čez težke čase, da moram naprej. To je postalo moje vodilo. Z nikomer se nisem pogovarjal o tem, nisem vedel s kom bi se lahko. Prepričan se bil, da ljudje dobili odpor do mene. Tudi z mamo se nisem mogel pogovoriti o tem, pa čeprav sva si bila zelo blizu.

Skušal sem najti olajšanje. Našel sem ga v pijači. Do osemnajstega leta sem postal alkoholik. Alkohol sem rabil za vse – za soočenje z ljubeznijo, sovraštvom, srečo, nesrečo. Dobil sem otroke in stavek “če bi me imel dovolj rad, bi nehal” se je ponovil. A nisem nehal. Zanikanje, ki sem ga nosil še iz izkušnje očetovega alkoholizma, je bilo globoko zakoreninjeno, morda celo globlje kot pijača. Problem je predstavljal zunanji svet in ne jaz.

Letos bom star 29 let. Že štiri leta nisem pil alkohola, živim čudovito družinsko življenje. Cela vrsta dejavnikov – nekateri mi še do danes ostajajo neznani in nedoumljivi – so botrovalu temu preobratu. Pogovor je vedno prvi korak k rešitvi kakršnih koli čustvenih stisk. Najbolj me je presenetilo dejstvo, koliko ljudi razmišlja ter čuti enako kot sam, kako podobna je zapuščina otrok alkoholikov.