Nekega dne si končno vedela,
kaj moraš storiti, in stopila si na pot,
čeprav so glasovi okoli tebe
nenehno kričali
slabe nasvete,
čeprav se je vsa hiša
začela tresti
in si začutila tisto znano vez,
ki te vleče nazaj.
»Zakrpaj moje življenje!«
je ječal vsak glas posebej.
A nisi se ustavila.
Vedela si, kaj moraš storiti,
čeprav je veter s svojimi
silnimi prsti pretresal
same temelje –
čeprav je bila melanholija
v njih strašanska.
Bilo je že dovolj
pozno, in noč divja,
in cesta polna podrtih
dreves in kamenja.
A korak za korakom,
ko si pustila glasove za sabo,
so zvezde začele žareti
skozi plahte oblakov
in prikazal se je nov glas,
ki si ga počasi
prepoznala kot svojega,
ki ti je delal družbo,
ko si korakala globlje in globlje
v svet,
odločna, da narediš
edino, kar zmoreš narediti –
odločna, da rešiš
edino življenje, ki ga zmoreš rešiti. (Mary Oliver)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Poganja WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: